Karizme

Karizme v Cerkvi obstajajo tudi danes in karizmatična izkušnja prve Cerkve, zapisana v Svetem pismu, je temelj vsakega govora o karizmah.

Uresničenje Jezusove in Očetove obljube o Tolažniku (Jn 16,7) oziroma moči z višave (Lk 24,49) je na binkoštni praznik in pozneje v prvih krščanskih občinah rodilo sadove, ki jih imenujemo karizme - darove Svetega Duha.

Vsako krščansko občestvo v Cerkvi je lahko veselo in hvaležno, če mu Sveti Duh nakloni svoje darove, ki si jih je treba želeti in zanje moliti.

Karizmatična izkušnja prve Cerkve, zapisana v Svetem pismu, je gotovo temelj vsakega govora o karizmah v Cerkvi danes.

Začetek govora o karizmah je Jezusova obljuba apostolom, da bodo prejeli moč z višave (Lk 24,49) - to je Svetega Duha - kar se uresniči v Apd 2,1-13, kjer beremo o darovih Duha.

V svetopisemskih odlomkih (Apd 2, 1 Kor 12, Rim 12 in Ef 4) je naštetih najmanj 27 darov, od prerokovanja in ozdravljanja do milosti, poučevanja, miloščine, vztrajnosti, veselja, spodbujanja, gostoljubja in vodenja. Sveti Pavel v 1 Kor 12,4-11 našteje devet primerov manifestacij Svetega Duha:

Karizmatičnost je v resnici bistveni element krščanstva, vključen v prenovo vere in Cerkve.

Ni se nam treba bati, da bi karizme ali karizmatična molitvena občestva "porušila" obstoječi Cerkveni red in vodila v zmedo, saj Sveti Duh ne ruši tistega, kar je sam sezidal.